Tradicija teatra v Sloveniji
»Začetki slovenskega gledališča segajo v čas baroka, ko so na več mestih na področju današnje Slovenije igrali predstave z nabožno vsebino.« (Čopič in Tomc, 1997:165)
Začelo se je z Županovo Micko
Za prvi mejnik v zgodovini našega gledališča se šteje 28.december 1789, ko je bila uprizorjena Županova Micka, avtorja Antona Tomaža Linharta. »Ta datum pomeni rojstni dan za slovensko prosvetno dramatiko in hkrati tudi mejnik za slovensko dramsko gledališče.« (Predan, 1996:37) Kasneje se začne razcvet čitalniškega gibanja. S tem gibanjem je slovensko meščanstvo prišlo do svoje družbene podobe, v drugi vrsti pa vsaj do delne kulturne in zasilno tudi do gledališke podobe.
Začetek profesionalizacije gledališča
Drugi mejnik je ustanovitev Dramatičnega društva v Ljubljani leta 1867. To je prvi poskus priti do temeljev za slovensko poklicno dramsko gledališče, lahko rečemo, da je to začetek profesionalizacije gledališča.
Čas med letoma 1867 in 1941 (45) lahko označimo za čas postopne in načrtne institucionalizacije in profesionalizacije v Ljubljani, Mariboru in Trstu. Levstik je Dramatično društvo organiziral v nekakšen gledališki inštitut s tremi bistvenimi elementi: dramaturški oddelek, igralska šola in stalni gledališki oder.
Leto 1892 ugoden čas za slovensko gledališče
Za naslednji mejnik štejemo leto 1892, ko je prišlo do sorazmerno primernih možnosti za uprizarjanje slovenskih predstav. Ignacij Borštnik je tega leta tekstovno priredil in zrežiral Jurčičevo Veroniko Deseniško. Nato so odprli Deželno gledališče v Ljubljani, kjer je današnja stavba Opere in Baleta, pod umetniškim vodstvom Ignacija Borštnika. Pred prvo svetovno vojno pa je bil ravnatelj, tedaj že Slovenskega narodnega gledališča, Oton Župančič. Po letu 1919 se začne tudi ambiciozno delovanje Drame Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, leta 1920 pa se podržavi Slovensko narodno gledališče v Ljubljani. Leta 1907 se sprejme tudi sklep, da se v Trstu ustanovi »redno slovensko gledališče na umetniški podlagi« z imenom Slovensko stalno gledališče.
Med 1920 in 1945 zaradi oblasti molk gledališč
Med letoma 1920 in 1945 so gledališča umolknila po ukazu fašističnih in nacističnih oblasti,
po letu 1945 pa se je nadaljevalo bogato izročilo gledališke dejavnosti.
Leta 1952 še sedem stalnih gledališč
Okrog leta 1952 je bilo v skladu z vizijo ustanovljenih še 7 stalnih poklicnih gledališč (v Ljubljani – MGL, SMG; v Celju SLG; v Kranju PG; Gledališče slovenskega Primorja s prvotnim sedežem v Postojni, kasneje v Kopru;
Primorsko narodno gledališče v Novi Gorici in okrajno gledališče na Ptuju).
Začetek neodvisnih gledališč v 50ih in 60ih letih 20.stoletja
V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja so se začela pojavljati prva neodvisna, eksperimentalna gledališča z bolj drznimi in manj akademskimi uprizoritvami (EG Glej, Oder 57), v katerih so sodelovali igralci iz poklicnih gledališč.
Leta 1997 Špas teater kot prvo komercialno gledališče v Sloveniji
Leta 1997 pa se pojavi tudi zasebno-komercialno gledališče Špas teater, kakršne že leta poznamo v ZDA in Veliki Britaniji.
Urška Alič je orala ledino pri uveljavljanju tovrstnega gledališča.
Po vidnem uspehu tega komercialnega gledališča je sledil val gledališč, ki delujejo po podobnem principu.
...................
Vir: Čopič, Vesna in Tomc, Gregor (1997) Kulturna politika v Sloveniji. Ljubljana: FDV/ Teorija in praksa
vir:
