Dramska vrsta, ki priča predvsem o brezizhodnosti in neuresničljivosti človekovega hotenja v neprimernem svetu. Osnovo tragedije predstavlja tragično občutje sveta, ki je od dobe do dobe različno. Glavni gibali tragedije in tragičnosti dramskega dejanja sta tragična situacija in tragični značaj junaka. Grška antična tragedija se je razvila iz Dionizijskih svečanosti, to obliko sta povzeli rimska in francoska klasicistična tragedija, Shakespeare pa je antično izročilo spojil z izkušnjami srednjeveškega gledališča. Danes pomeni tragedija sleherno dramsko besedilo, ki prikazuje človeka kot posebno vredno bitje, ki v spopadu z drugimi vrednostnimi sistemi propade.

Preprostejša groba oblika komedije. Poenostavlja in karikira dogajanje oziroma like. Akcijska komičnost, pogosto z vloženimi pesmimi, v smislu ljudske igre.

Po izvoru francoska kratka ljudska, grobo komična igra, ki z Molierom doseže najvišjo stopnjo. Sodobna farsa opredeljuje dramsko delo s satirično tendenco, ki v skladu s svojo poetiko osvetljuje temeljna vprašanja sodobnega kulturnega, političnega ali nravnega življenja.

Oznaka za meščansko komedijo, nastalo v Franciji na prelomu 20.stoletja, ki je bila s številnimi ljubezenskimi zapleti in naglimi smešnimi preobrati in ob zvezdniški zasedbi namenjena občinstvu v bulvarskih gledališčih.

Vzbuja smeh predvsem s komičnimi situacijami v grobem (mizanscenski gagi, padanje, skrivanje, tekanje po odru) in finejšem psihološko situacijskem pomenu besede. Bistvo situacijske komike je naključje kot vdor slepe mehanike (ponavljanja, paralelizmi, inverzije) v logiko organske smotrnosti in vzročnosti. Naključje povzroča na odru zmedo, ki je komična.